Kostanjevica na Krki

Je eno najstarejših in hkrati najmanjših slovenskih mest, umeščeno na otoku, v meandru reke Krke. Ime naselja Kostanjevica je v listinah prvič omenjeno 1091. Kot mesto se 1252 prvič omenja skupaj s Celovcem in Velikovcem. Arheološke raziskave so pokazale, da je bil ta prostor naseljen že v prazgodovini. Izpričano je bivanje Ilirov, Keltov in Rimljanov.

Kot lastniki tukajšnjih posesti se leta 1042 omenjajo grofje Breže-Seliški. Spanheimi so z gradnjo dvorca na otoku in ustanovitvijo cistercijanskega samostana omogočili razcvet Kostanjevice. Po smrti zadnjega Spanheima, Ulrika II., si kot lastniki mesta sledijo češki kralj Otokar II (od 1269), Frankopani, Svibenski, celjski grofje, Habsburžani, ob koncu 17. st.pa je bila v lasti kostanjeviškega cistercijanskega samostana. V 2. pol. 15. st. je Kostanjevica izgubila svojo vlogo, ki jo je delno ponovno okrepila v 19. st. Staro mestno jedro na otoku opredeljujejo: župna cerkev Sv. Jakoba, zgrajena pred 1220, cerkev Sv. Miklavža, zgrajena ok. 1400 ter nekdanji ministerialni dvorec.

Zaradi ohranjene srednjeveške parcelacije je bilo mesto 1997 razglašeno za kulturni in zgodovinski spomenik. S svojimi kulturnimi in naravnimi vsebinami, gostinsko ponudbo, tradicionalnimi prireditvami in možnostmi za preživljanje prostega časa privablja številne obiskovalce.